Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa je roman Marka Haddona, ki nam skozi oči glavnega junaka, petnajstletnega Christopherja, razkrije življenje avtista in njegov pogled na svet.

 

Odlomki:

To je detektivski roman.

Siobhan je rekla, naj napišem kaj takega, kar bi tudi sam z veseljem bral. Večinoma berem knjige o znanosti in matematiki. Pravih romanov ne maram. V romanih junaki govorijo take reči: “Moje žile so iz železa, koža iz srebra in meso iz navadnega blata. Ne morem se stisniti v čvrsto pest kot tisti, ki niso odvisni od dražljajev.” Kaj to pomeni? Jaz ne vem. Očka tudi ne. Niti Siobhan niti gospod Jeavons. Sem jih vprašal.

***

Laž je, če rečeš, da se je zgodilo nekaj, kar se ni zgodilo. V določenem trenutku na določenem kraju se lahko zgodi samo ena stvar. To pomeni, da se v istem času in na istem kraju ni zgodilo nešteto drugih stvari, in če razmišljam o stvareh, ki se niso zgodile, začnem razmišljati o vsem, kar se ni zgodilo, tega pa je preveč.

Na primer, danes sem za zajtrk jedel sadni musli s pogretim malinovim jogutrom. Če pa bi se zlagal, da sem jedel čokolešnik in skodelico čaja, potem bi začel razmišljati še o kosmičih, zdrobu, kruhu, kavi, limonadi in o tem, da nisem zajtrokoval v Egiptu in da v sobi ni bilo nosoroga in da očka ni nosil potapljaške obleke in tako naprej, in celo med pisanjem o teh rečeh me postane strah in se začnem tresti,kot da sem na strehi visokega nebotičnika in je pod mano na tisoče hiš, avtomobilov in pešcev in imam tako polno glavo od vsega tega, da se mi začne vrteti in se bojim, da bom pozabil stati čisto zravnan in se držati za ograjo in bom padel dol in se ubil.

Tudi zato ne maram brati pravih romanov, ker v njih lažejo o stvareh, ki se niso zgodile, in meni postane slabo in me je strah.

Zato je vse, kar napišem v svojo knjigo, čista resnica.

***

Vsi drugi otroci iz naše šole so neumni. Ampak jaz jim ne smem reči, da so neumni, čeprav v resnici so. Reči moram, da imajo učne težave ali posebne potrebe. Ampak meni se to zdi neumno, ker ima lahko vsakdo učne težave, ker se je francoščino in relativnostno teorijo res težko naučiti, in vsakdo ima lahko posebne potrebe, na primer tudi očka, ki s sabo vedno prenaša škatlico s tabletami umetnega sladila, ki jih daje v kavo, da se ne bi zredil, ali pa gospa Peters, ki nosi v ušesu svetlo rjav slušni aparat, ali pa Siobhan, ki nosi očala s tako debelimi lečami, da te boli glava, če si jih sposodiš, in za nobenega od naštetih ne velja, da imajo posebne potrebe, čeprav jih v resnici imajo.

Ampak Siobhan je rekla, da moramo uporabljati te izraze, drugače bi nas ljudje spet zmerjali z norci, kriplji in mongolčki, to pa so grde besede. Ampak tudi to je neumno, ker zdaj fantje iz normalne šole na koncu ulice, kadar gremo na avtobus, kričijo za nami: “Posebne potrebe! Posebne potrebe!” Ampak jaz se ne zmenim zanje, ker ne poslušam, kaj govorijo drugi ljudje, in sem trden kot skala kost, in imam v žepu švicarski nož, če me napadejo, in če koga ubijem, ne bom šel v zapor, ker ga bom v samoobrambi.

***

Ob 17.54 se je očka vrnil v dnevno sobo. Rekel je: “Kaj je to?” Ampak to je rekel zelo potihem, zato nisem opazil, da je jezen, ker ni kričal.

V desni roki je držal mojo knjigo.

Rekel sem: “To je knjiga, ki jo pišem.”

On pa je rekel: “Pa je to res? Si se pogovarjal z gospo Alexander?” Tudi to je rekel zelo potihem, zato še vedno nisem opazil, da je jezen.

Rekel sem: “Ja.”

Potem je rekel: “Jebenti, Christopher! Si res tako neumen?”

Siobhan mi je nekoč rekla, da se temu reče retorično vprašanje. Čeprav ima na koncu vprašaj, ti nanj ni treba odgovoriti, ker tisti, ki ga je postavil, že pozna odgovor. Včasih je težko ugotoviti, katero vprašanje je retorično in katero ne.

Potem je očka rekel: “Jebenti, Christopher, kaj sem ti rekel?” To je bilo že veliko glasneje.

 

Pokora

Roman Pokora pisatelja Iana McEwana številni označujejo za najboljši dosežek njegove kariere. V njem lenobno dogajanje na posestvu Tallisovih preseka nepremišljena laž 13-letnice, ki za vedno spremeni njihova življenja.

Odlomek:

Mislila se je skloniti čez rob, držati rože v vazi in jo potopiti v vodo, vendar je ravno takrat Robbie hotel popraviti vtis, in ji je priskočil na pomoč.

“Bom jaz,” je rekel in stegnil roko. “Jaz bom napolnil vazo, ti pa primi rože.”

“Bom že sama, hvala.” Vazo je že držala nad vodnakom.

Pa je rekel: “Jo že držim.” In jo je res, s kazalcem in palcem. “Cigareto boš zmočila. Primi rože.”

S tem ukazom ji je poskušal vsiliti moško avtoriteto. Pa je Cecilia samo še močneje prijela. Ni imela ne časa, sploh pa ne namena, da bi mu razlagala, da bo s tem, če potopi vazo in rože v vodo, šopek dobil naravni videz, kakršnega si želi. Močneje jo je prijela in se zasukala stran od njega. Ni se pustil zlahka otresti. S pokom, kakor da bi se zlomila suha veja, mu je del roba vaze ostal v roki in se zlomil v dva trikotna koščka, ki sta padla v vodo in se sinhrono, cikcakasto potopila na dno, tam obležala nekaj centimetrov narazen, in se zvijala v zlomljeni svetlobi.

Cecilia in Robbie sta okamenela. Spogledala sta se, pa v žolčni mešanici zelene in oranžne ni zagledala šoka ali krivde, ampak nekakšno izzivanje, skorajda zmagoslavje. Bila je toliko prisebna, da je postavila razbito vazo nazaj na stopnice, preden se sooči z daljnosežnostjo nesreče. Vedela je, da je nepopravljiva, celo sladka, ker hujša ko je, slabše za Robbieja. Pokojni stric, očetov ljubi brat, uničujoča vojna, nevarno prečkanje reke, dragocenost, ki je noben denar ne more kupiti, junaštvo in dobrota, vsa leta, spravljena v zgodovini vaze, segajo nazaj do Hoeroldotovega genija in prek njega do mojstrstva keramikov, ki so na novo odkrili porcelan.

“Idiot! Poglej, kaj si naredil.”

Pogledal je v vodo in potem nazaj njo in samo zmajal z gavo in si z roko pokril usta. S tem gibom je sprejel nase vso odgovornost, vendar ga je v tistem trenutku zasovražila, ker je neprimerno reagiral. Pogledal je v vodnjak in zavzdihnil. Za trenutek se mu je zazdelo, da bo stopila nazaj na vazo, vzdignil je roko in pokazal, rekel pa nič. Začel si je odpenjati srajco. Takoj je vedela, kaj namerava. Neznosno. Prišel je v hišo in si sezul čevlje in nogavice – mu bo že pokazala. Zbrcala je sandale z nog, si odpela bluzo in jo slekla, si odpela krilo, ga slekla in stopila k vodnaku. Stal je z rokami v bokih in strmel, ko je v spodnjem perilu zlezla v vodo. Da je zavrnila njegovo pomoč, da mu ni dala nikakršne možnosti, da se opraviči, je bila kazen zanj. Nepričakovano ledena voda, da ji je kar sapo vzelo, je bila kazen zanjo. Zadržala je sapo in se potopila, da so se ji lasje kakor pahljača polegli po površini. Če se utopi, bo kazen zanj.

Vernon Gospod Little

Vernon Gospod Little je prvenec avtorja DBC Pierra, za katerega je prejel bookerjevo nagrado za najboljši roman leta 2003. Roman je predvsem satira ameriškega načina življenja, ki z instantnimi novicami potvarja resničnost, kar na lastni koži občuti tudi glavni junak Vernon, ki je nekakšen Holden 21. stoletja.

Odlomki:

Ne veš, kako grozno si želim biti Jean-Claude Van Damme. Zatlačil bi ji to njeno pištolo pizda v rit in zbežal z manekenko za damske hlačke. Zdaj me pa poglej: kuštra upornih rjavih las, trepalnice pa kot kamela. En tak kužek, samo da v tri pizde velik, kot da bi me bil Bog naredil skoz povečevalno steklo. Takoj veš, da sem iz tistega filma, kjer se pokozlam po nogah, potem pa pošljejo varuško, da se pomeni z mano.

***

Hočem reči, pizda ves svet ve, da je tragedijo povzročil Jesus. Ampak ker je mrtev in ga pizda ne morejo več fentati, si morajo poiskati žrtvenega kozla. Takšni so ljudje, a vidiš. Sam bi prav rad pojasnil, kako so si sledili dogodki v torek. Ampak imam zvezane roke, razumeš. Misliti moram na družinsko čast. In ščititi moram Mat, zdaj ko sem jaz dec v tej hiši in to. Kakorkoli, kdorkoli že kaže s prstom name samo zato, ker sem bil prijatelj z onim, ta se bo še bridko kesal. Pizda bo prelival solze obžalovanja, ko se v vsem sijaju razodene resnica. In to se vedno zgodi, da veš. Kar poglej si kak film.

***

Znanost pravi, da mora biti v tem mestu deset iksiljonov možganskih celic, če pa samo rigneš pred svojim enaindvajsetim rojstnim dnevom, bojo vse skupaj zmogle samo dve misli: da si pizda noseč ali pa da si na drogi. Naj se jebejo – jaz grem. Življenje je, kadar sem jezen, preprosto. Natanko vem, kaj moram narediti, in pizda da to tudi naredim. Spodnjice, v pizdo mater.

Ti povem, kaj sem spoznal: takele obračalke nožev, kakršna je moja ta stara, dejansko preživljajo svoje budne ure pri tem, da povezujejo drek v gromozansko mrežo, prav kot pajki. To je res. Vsako besedo v tem vesolju vzamejo pizda in jo priindeksirajo k tvojemu nožu. Na koncu ni pomembno, kaj rečeš, ker vse čutiš na svojem rezilu. Kot na primer: “Vau, a vidiš tisti avto?” “Ja, iste modre barve je kot suknjič, na katerega si se pobruhal na nastopu za božič, se spomniš?” Odkril sem, da staršem uspeva zato, ker vzdržujejo podatkovno bazo o tvoji neumnosti in tvojih pizdarijah, tako da je nared za boj. Posekajo te pizda v drobčku sekunde, nikar se ne slepi; veliko hitreje, kot pa lahko ti uporabiš artilerijo, o kateri si sanjaril. In pravim tudi, v brezdelnih trenutkih, ko sijaj na njihovem otroku že zbledi – začnejo to početi iz pizda samega užitka.

***

Obraz mi upade. Tole je moje odraščanje, takole pizda naj bi se bojeval za učenja in slavo. Godlja laži, celulita in pizdunskih ‘vau’.

***

Totalno me razpizdeva, da bojo nocoj vsi lepo vzgojeni lažnivci in goljufi šli v svoje rodne postelje, ne da bi jih skrbelo kaj več kot to, kako bi lahko jutri nategovali svoj folk. Jaz pa sem obtičal v Surinamu, medtem ko čaka doma name toliko kazenskih ovadb, da se že drek dela iz njih.

***

“Fant, si pa res zamudil vlak. Bom povedal preprosto, tako da boš razumel celo ti, jebemti. Ata Bog nas je gor spravil, dokler si nismo znali obleči dolgih hlač; potem je odobril svoje ime na dolarju, pustil na mizi avtomobilske ključe in naredil jebemti črto iz mesta.” V očesne luknje mu pridre voda. “Ne oziraj se v nebo po pomoč. Sem dol poglej, nas zmešane sanjače.” Prime me za rame, me zasuče in me boksne proti ogledalu na steni. “Ti si Gospod Bog. Prevzemi odgovornost. Uporabi svojo moč.”

Šolski zvezek

Šolski zvezek avtorice Agote Kristof govori o bratih dvojčkih, ki preživljata vojno pri skopuški in zagrenjeni Stari mami. Navadita se na pomanjkanje, nasilje in bolečino in se prilagodita brezčutnemu okolju.

Odlomki:

Pri Stari mami ni papirja in svinčnikov. Iskat jih greva v trgovino, ki se imenuje: “Knjigarna – Papirnica”. Izbereva nekaj kariranega papirja, dva svinčnika in debel šolski zvezek. Vse to položiva na pult pred debelega gospoda, ki stoji za pultom. Rečeva mu:

“Tole potrebujeva, ampak nimava denarja.”

Knjigarnar reče:

“Kaj? Morata plačati.”

/…/

Rečeva:

“V zameno za te predmete sva vam pripravljena biti na voljo za kakšno delo. Vam recimo zalivati vrt, pleti, nositi vreče…”

Spet zavpije:

“Nimam vrta! Ne potrebujem vaju! Sploh pa, a ne znata normalno govoriti?”

“Saj govoriva normalno.”

“Da pri svojih letih rečeta ‘sva vam pripravljena biti na voljo’ a to se vama zdi normalno?”

“Pravilno govoriva.”

“Preveč pravilno, ja. Sploh mi ni všeč, kako govorita! In kako me gledata tudi ne! Ven!”

Vprašava:

“Gospod, imate kure?”

Z belim robcem si popivna bel obraz. Vpraša, ne da bi zakričal:

“Kure? Zakaj pa kure?”

“Ker če jih nimate, vam lahko priskrbiva določeno količino jajc in vam jih prineseva v zameno za predmete, ki so nama neobhodno potrebni.”

Knjigarnar naju pogleda in nič ne reče.

Rečeva:

“Cena jajc dnevno narašča. Nasprotno pa cena papirja in svinčnikov…”

Papir, svinčnika in zvezek vrže proti vratom in zatuli:

“Ven! Ne potrebuje vajinih jajc! Vzemita papir in mi ne hodita več sem!”

Skrbno pobereva reči in rečeva:

“Vendar se bova prisiljena vrniti, ko nama zmanjka papirja ali ko porabiva svinčnika.”

***

Takole se učiva pisati spise.

S karirastim papirjem, svinčnikom in zvezkom sediva za kuhinjsko mizo. Sama sva.

Eden od naju reče:

“Naslov spisa je: ‘Prideva k Stari mami’.”

Drugi reče:

“Naslov spisa je ‘Delo’.”

Začneva pisati. Na voljo imava dve uri za obdelavo teme in dva lista papirja.

Po dveh urah zamenjava lista, drug drugemu s pomočjo slovarja popraviva pravoisne napake in spodaj na list napiševa ‘dobro’ ali ‘slabo’. Če je ‘slabo’, vrževa spis v ogenj in poskusiva isto temo obdelati prihodnjič. Če je ‘dobro’, lahko spis prepiševa v šolski zvezek.

Za to, ali naj bo ‘dobro’ ali ‘slabo’, imava zelo preprosto pravilo: spis mora biti resničen. Opisovati morava tisto, kar je, kar vidiva, kar slišiva, kar delava.

/…/ Prepovedano je napisati: “Malo mesto je lepo”, ker se Malo mesto lahko nama zdi lepo, komu drugemu pa mogoče grdo.

In če napiševa: “Sluga je prijazen”, tudi to ni res, ker je mogče sposoben grdobij, za katere ne veva. Zato bova napisala preprosto: “Sluga nama je dal odeje.”

Napisala bova: “Jeva orehe” in ne: “Rada imava orehe”, ker beseda “rad imeti” ni zanesljiva, manjkata ji natančnost in objektivnost. “Rada imava orehe” in “rada imava Mamo” nikakor ne pove isto. Prvi stavek opiše prijeten okus v ustih, drugi pa čustvo.

Besede, ki pomenijo čustva, so zelo meglene; pametneje se jim je izogibati in se držati opisov predmetov, ljudi in sebe, se pravi opisov, zvestih dejstvom.

Gospodar muh

Gospodar muh, prvi roman Williama Goldinga, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem zla v človeku, je izšel leta 1954 in kmalu postal prava uspešnica. V njem se skupina otrok znajde na samotnem otoku, kjer se kmalu začneta razširjati nezaupljivost in nasilje.

Odlomki:

Jack je potegnil noge k sebi, se objel čez kolena in nagrbančil čelo, ker je poskušal povedati kar najbolj jasno.

“Pa vendar – v gozdu. Hočem reči, kadar si na lovu – seveda ne, kadar nabiraš jagode, temveč kadar si na svojih uradnih…”

Za hip je premolknil, ker ni natanko vedel, ali ga bo Ralph resno poslušal.

“Nadaljuj.”

“Kadar si na primer na lovu, imaš včasih občutek, kakor da…”

Mahoma je zardel.

“Seveda ni nič na tem. Samo občutek. Vendar ti je pri duši, kakor da nisi ti na lovu, temveč – kakor da drugi tebe love; kakor da ti je v hosti venomer nekaj za petami.”

***

In tule je pregraja, ki jih cepi. Na le-oni strani otoka, kjer se sredi podneva vrste fatamorgane in kjer si v varstvu in zavetju mirne lagune, tam še lahko sanjaš o rešitvi; tukaj pa si iz oči v oči z okrutno topostjo oceana in z dolgimi miljami silnih razdalj, da si čisto brez moči, obsojen na ne vem kaj in popolnoma…

Simon mu je spregovoril skoraj na uho. Ralph se je zavedel, da se je z obema rokama krčevito oprijel skale, in začutil, kako se mu je telo napelo, kako so mu mišice na vratu otrpnile in kako so mu usta obstala odrevenelo odprta.

“Vrni se tja, od koder si prišel.”

Simon je pokimal, ko je to spregovoril. Pokleknil je na eno koleno in pogledal z višje skale, ki jo je oklepal z obema rokama; drugo nogo je stegnil navzdol do vštric Ralpha.

“Tako je velik, se mi zdi…”

Simon je pokimal.

“Nič ne de. Kljub temu se vrneš. Vsaj jaz tako mislim.”

Nekaj napetosti je Ralphu prešlo iz telesa. Pogledal je proti morju in se potlej trpko nasmejal Simonu.

“Imaš mogoče kakšno ladjico v žepu?”

Simon se je zarežal in odkimal.

***

Pograbili so ga za roke in noge. Ralpha je prevzelo nepričakovano silno navdušenje, da je prijel Ericovo sulico in sunil z njo proti Robertu.

“Pobijte ga! Pobijte ga!”

Na vsem lepem je Robert zakričal in se začel s pobesnelo močjo otepati. Jack ga je držal za lase in vihtel nož. Za njim je bil Roger in se poskušal preriti bliže./…/

Tudi Ralph se je prerival, da bi prišel bliže, da bi dobil kos tega rjavega, ranljivega mesa v roke. Želja po tem, da bi koga zmečkal in ga ranil, ga je vsega premagala.

***

Čez nekaj časa so muhe našle Simona. Site krvi so posedle vzdolž njegovih potočkov potu in pile. Ščegetale so ga pod nosnicami in s igrale skok čez kozo po njegovih stegnih. Bile so črne in spreminjasto zelene in bilo jih je nešteto; in pred Simonom je gospodar muh visel na sulici in se režal. Nazadnje je Simon odnegal in se ozrl; zagledal je bele zobe in steklene oči in kri – in oči so mu zastrmele v pradavnem, neizogibnem spoznanju. Na desnem sencu mu je začela žila močno biti ob možgane.

***

Sam se je dotaknil praske na čelu, potlej pa hitro odmaknil roko. Eric si je otipaval razpokano ustnico.

“Res je. Zelo sva bila utrujena,” je ponovil Sam, “zato sva kmalu odšla. Je bil lep…”

V zraku je moreče ležala neizgovorjena skrivnost. Sam se je vil in nazadnje le spravil iz sebe neprimerno besedo: ” – ples?”

Ob spominu na ples, pri katerem nobeden od fantov ni bil navzoč, so se vsi štirje krčevito stresli.