Varuh v rži

Varuh v rži (J. D. Salinger): Osrednja oseba, šestnajstletnik Holden, nam v njej opisuje tri pomembne dni v svojem življenju, sooča se z odraščanjam, zlaganostjo sveta in iskanjem smisla.

Nekaj odlomkov:

/…/
»Življenje je igra, fant. Življenje je igra, ki jo igramo po pravilih.«
»Ja, gospod. Vem, da je. Vem, to.«
Igra. Kaj ne poveš? Da si jo v rit vtakneš. Če se znajdeš na strani zmagovalcev, potem je to igra – se strinjam. Če si na drugi strani, kjer ni težkih kalibrov, kje je potem igra? Ni je. Ni igre.
/…/

Smešno pri tem je, da sem, medtem ko sem mu sral po glavi, pravzaprav mislil na nekaj drugega. /…/ Spraševal sem se, kam grejo race, ko jezerce zamrzne in je čez in čez prekrito z ledom. Spraševal sem se, ali jih kdo s tovornjakom odpelje v živalski vrt ali kaj jaz vem. Ali enostavno odletijo.
Moram pa reči, da sem srečen človek. Mislim, staremu Spencerju lahko trosim neke stare štose in hkrati mislim na nekakšne račke.
/…/
Ne morem moliti, kadar se mi zahoče. Predvsem, sem nekako kot ateist. Rad imam Jezusa in to, vendar mi za drugo ropotijo iz Biblije ni veliko mar. Ti apostoli, recimo. Na živce mi grejo ko sto mater, če hočete vedeti.
/…/
Hodil sem in hodil in kar naprej sem mislil na staro Phoebe, ki ob sobotah hodi v muzej, podobno kot sem svoj čas to delal jaz. Pomislil sem, kako si bo pravzaprav ogledovala iste stvari, ki sem jih nekoč gledal jaz, in kako bo tudi ona vsakokrat drugačna. Ne morem ravno reči, da me je to potrlo. A kakšne preklete radosti tudi nisem občutil. Nekatere stvari bi pravzaprav morale ostati take, kakršne so.
/…/
»Se ti je kdaj zgodilo, da si bila vsega sita?« sem rekel. »Mislim, si se kdaj zbala, da se bo vse skvarilo, če česa ne storiš? Mislim, a imaš rada šolo in to in podobno šaro?«
»Grozen dolgčas.«
»Mislim, a jo sovražiš? Vem, da je to grozen dolgčas, ampak a jo sovražiš, to mislim.«
»No, ja, ne da bi jo ravno sovražila. Vedno moraš…«
»No, jaz jo sovražim. Fant, kako jo sovražim,« sem rekel. »Ampak ni samo to. Gre za vse. Sovražim življenje v New Yorku in to. Taksije, avtobuse, Madison Avenue in vse in to, in voznike, ki kar naprej vreščijo nate, da izstopi pri zadnjih vratih, in predstavljanje domišljavcem, ki Luntovima pravijo angela, in vozarjenje v dvigalih gor in dol, medtem ko bi že enkrat rad ven, in tipe v Brooksu, ki ne znajo drugega kot si pomerjati hlače, in ljudi, ki vedno…«
/…/
»Tebi ni všeč sploh nič, kar se dogaja.«
Še bolj me je zrušilo, ko je to rekla. /…/
»No ja, to zdaj mi je všeč,« sem rekel. »Mislim, prav to zdaj. Da sedim tukaj s tabo in kar tako nakladam in se zafrkavam…«
»To v resnici ni nič«
»To v resnici je zelo nekaj! Prav gotovo, da je! Zakaj, hudiča, ne bi bilo? Ljudem se nobena stvar v resnici ne zdi nekaj. Prekleto sit sem že tega.«
/…/
»En tak varuh bi bil v rži in to. Vem, da je noro, ampak je to edino, kar bi resnično rad bil. Vem, da je noro.«
/…/
Sicer pa je tako ali tako vse brezupno. Tudi ko bi za to imel na voljo milijon let, ne bi mogel zbrisati niti pol napisov »Jebi se« po vsem svetu. To je nemogoče.
/…/
Nikoli ne boš našel prijetnega in mirnega kotička, ker ga ni. Lahko si ga predstavljaš v domišljiji, a ko prideš tja, se bo nekdo v trenutku tvoje nepazljivosti priplazil in ti tam pred nosom napisal »Jebi se«. /…/ Mislim celo, če kdaj umrem, in me zgnetejo na kakšno pokopališče, kjer bom imel nagrobnik in to, bo na njem pisalo »Holden Caulfield«, in spodaj, katerega leta sem bil rojen in katerega leta sem umrl, in takoj za tem, o tem sem prepričan, »Jebi se«. Sem prepričan.
/…/