Gospodar muh, prvi roman Williama Goldinga, ki se ukvarja predvsem z vprašanjem zla v človeku, je izšel leta 1954 in kmalu postal prava uspešnica. V njem se skupina otrok znajde na samotnem otoku, kjer se kmalu začneta razširjati nezaupljivost in nasilje.
Odlomki:
Jack je potegnil noge k sebi, se objel čez kolena in nagrbančil čelo, ker je poskušal povedati kar najbolj jasno.
“Pa vendar – v gozdu. Hočem reči, kadar si na lovu – seveda ne, kadar nabiraš jagode, temveč kadar si na svojih uradnih…”
Za hip je premolknil, ker ni natanko vedel, ali ga bo Ralph resno poslušal.
“Nadaljuj.”
“Kadar si na primer na lovu, imaš včasih občutek, kakor da…”
Mahoma je zardel.
“Seveda ni nič na tem. Samo občutek. Vendar ti je pri duši, kakor da nisi ti na lovu, temveč – kakor da drugi tebe love; kakor da ti je v hosti venomer nekaj za petami.”
***
In tule je pregraja, ki jih cepi. Na le-oni strani otoka, kjer se sredi podneva vrste fatamorgane in kjer si v varstvu in zavetju mirne lagune, tam še lahko sanjaš o rešitvi; tukaj pa si iz oči v oči z okrutno topostjo oceana in z dolgimi miljami silnih razdalj, da si čisto brez moči, obsojen na ne vem kaj in popolnom
a…
Simon mu je spregovoril skoraj na uho. Ralph se je zavedel, da se je z obema rokama krčevito oprijel skale, in začutil, kako se mu je telo napelo, kako so mu mišice na vratu otrpnile in kako so mu usta obstala odrevenelo odprta.
“Vrni se tja, od koder si prišel.”
Simon je pokimal, ko je to spregovoril. Pokleknil je na eno koleno in pogledal z višje skale, ki jo je oklepal z obema rokama; drugo nogo je stegnil navzdol do vštric Ralpha.
“Tako je velik, se mi zdi…”
Simon je pokimal.
“Nič ne de. Kljub temu se vrneš. Vsaj jaz tako mislim.”
Nekaj napetosti je Ralphu prešlo iz telesa. Pogledal je proti morju in se potlej trpko nasmejal Simonu.
“Imaš mogoče kakšno ladjico v žepu?”
Simon se je zarežal in odkimal.
***
Pograbili so ga za roke in noge. Ralpha je prevzelo nepričakovano silno navdušenje, da je prijel Ericovo sulico in sunil z njo proti Robertu.
“Pobijte ga! Pobijte ga!”
Na vsem lepem je Robert zakričal in se začel s pobesnelo močjo otepati. Jack ga je držal za lase in vihtel nož. Za njim je bil Roger in se poskušal preriti bliže./…/
Tudi Ralph se je prerival, da bi prišel bliže, da bi dobil kos tega rjavega, ranljivega mesa v roke. Želja po tem, da bi koga zmečkal in ga ranil, ga je vsega premagala.
***
Čez nekaj časa so muhe našle Simona. Site krvi so posedle vzdolž njegovih potočkov potu in pile. Ščegetale so ga pod nosnicami in s igrale skok čez kozo po njegovih stegnih. Bile so črne in spreminjasto zelene in bilo jih je nešteto; in pred Simonom je gospodar muh visel na sulici in se režal. Nazadnje je Simon odnegal in se ozrl; zagledal je bele zobe in steklene oči in kri – in oči so mu zastrmele v pradavnem, neizogibnem spoznanju. Na desnem sencu mu je začela žila močno biti ob možgane.
***
Sam se je dotaknil praske na čelu, potlej pa hitro odmaknil roko. Eric si je otipaval razpokano ustnico.
“Res je. Zelo sva bila utrujena,” je ponovil Sam, “zato sva kmalu odšla. Je bil lep…”
V zraku je moreče ležala neizgovorjena skrivnost. Sam se je vil in nazadnje le spravil iz sebe neprimerno besedo: ” – ples?”
Ob spominu na ples, pri katerem nobeden od fantov ni bil navzoč, so se vsi štirje krčevito stresli.
