Šolski zvezek avtorice Agote Kristof govori o bratih dvojčkih, ki preživljata vojno pri skopuški in zagrenjeni Stari mami. Navadita se na pomanjkanje, nasilje in bolečino in se prilagodita brezčutnemu okolju.
Odlomki:
Pri Stari mami ni papirja in svinčnikov. Iskat jih greva v trgovino, ki se imenuje: “Knjigarna – Papirnica”. Izbereva nekaj kariranega papirja, dva svinčnika in debel šolski zvezek. Vse to položiva na pult pred debelega gospoda, ki stoji za pultom. Rečeva mu:
“Tole potrebujeva, ampak nimava denarja.”
Knjigarnar reče:
“Kaj? Morata plačati.”
/…/
Rečeva:
“V zameno za te predmete sva vam pripravljena biti na voljo za kakšno delo. Vam recimo zalivati vrt, pleti, nositi vreče…”
Spet zavpije:
“Nimam vrta! Ne potrebujem vaju! Sploh pa, a ne znata normalno govoriti?”
“Saj govoriva normalno.”
“Da pri svojih letih rečeta ‘sva vam pripravljena biti na voljo’ a to se vama zdi normalno?”
“Pravilno govoriva.”
“Preveč pravilno, ja. Sploh mi ni všeč, kako govorita! In kako me gledata tudi ne! Ven!”
Vprašava:
“Gospod, imate kure?”
Z belim robcem si popivna bel obraz. Vpraša, ne da bi zakričal:
“Kure? Zakaj pa kure?”
“Ker če jih nimate, vam lahko priskrbiva določeno količino jajc in vam jih prineseva v zameno za predmete, ki so nama neobhodno potrebni.”
Knjigarnar naju pogleda in nič ne reče.
Rečeva:
“Cena jajc dnevno narašča. Nasprotno pa cena papirja in svinčnikov…”
Papir, svinčnika in zvezek vrže proti vratom in zatuli:
“Ven! Ne potrebuje vajinih jajc! Vzemita papir in mi ne hodita več sem!”
Skrbno pobereva reči in rečeva:
“Vendar se bova prisiljena vrniti, ko nama zmanjka papirja ali ko porabiva svinčnika.”
***
Takole se učiva pisati spise.
S karirastim papirjem, svinčnikom in zvezkom sediva za kuhinjsko mizo. Sama sva.
Eden od naju reče:
“Naslov spisa je: ‘Prideva k Stari mami’.”
Drugi reče:
“Naslov spisa je ‘Delo’.”
Začneva pisati. Na voljo imava dve uri za obdelavo teme in dva lista papirja.
Po dveh urah zamenjava lista, drug drugemu s pomočjo slovarja popraviva pravoisne napake in spodaj na list napiševa ‘dobro’ ali ‘slabo’. Če je ‘slabo’, vrževa spis v ogenj in poskusiva isto temo obdelati prihodnjič. Če je ‘dobro’, lahko spis prepiševa v šolski zvezek.
Za to, ali naj bo ‘dobro’ ali ‘slabo’, imava zelo preprosto pravilo: spis mora biti resničen. Opisovati morava tisto, kar je, kar vidiva, kar slišiva, kar delava.
/…/ Prepovedano je napisati: “Malo mesto je lepo”, ker se Malo mesto lahko nama zdi lepo, komu drugemu pa mogoče grdo.
In če napiševa: “Sluga je prijazen”, tudi to ni res, ker je mogče sposoben grdobij, za katere ne veva. Zato bova napisala preprosto: “Sluga nama je dal odeje.”
Napisala bova: “Jeva orehe” in ne: “Rada imava orehe”, ker beseda “rad imeti” ni zanesljiva, manjkata ji natančnost in objektivnost. “Rada imava orehe” in “rada imava Mamo” nikakor ne pove isto. Prvi stavek opiše prijeten okus v ustih, drugi pa čustvo.
Besede, ki pomenijo čustva, so zelo meglene; pametneje se jim je izogibati in se držati opisov predmetov, ljudi in sebe, se pravi opisov, zvestih dejstvom.
