Vernon Gospod Little je prvenec avtorja DBC Pierra, za katerega je prejel bookerjevo nagrado za najboljši roman leta 2003. Roman je predvsem satira ameriškega načina življenja, ki z instantnimi novicami potvarja resničnost, kar na lastni koži občuti tudi glavni junak Vernon, ki je nekakšen Holden 21. stoletja.
Odlomki:
Ne veš, kako grozno si želim biti Jean-Claude Van Damme. Zatlačil bi ji to njeno pištolo pizda v rit in zbežal z manekenko za damske hlačke. Zdaj me pa poglej: kuštra upornih rjavih las, trepalnice pa kot kamela. En tak kužek, samo da v tri pizde velik, kot da bi me bil Bog naredil skoz povečevalno steklo. Takoj veš, da sem iz tistega filma, kjer se pokozlam po nogah, potem pa pošljejo varuško, da se pomeni z mano.
***
Hočem reči, pizda ves svet ve,
da je tragedijo povzročil Jesus. Ampak ker je mrtev in ga pizda ne morejo več fentati, si morajo poiskati žrtvenega kozla. Takšni so ljudje, a vidiš. Sam bi prav rad pojasnil, kako so si sledili dogodki v torek. Ampak imam zvezane roke, razumeš. Misliti moram na družinsko čast. In ščititi moram Mat, zdaj ko sem jaz dec v tej hiši in to. Kakorkoli, kdorkoli že kaže s prstom name samo zato, ker sem bil prijatelj z onim, ta se bo še bridko kesal. Pizda bo prelival solze obžalovanja, ko se v vsem sijaju razodene resnica. In to se vedno zgodi, da veš. Kar poglej si kak film.
***
Znanost pravi, da mora biti v tem mestu deset iksiljonov možganskih celic, če pa samo rigneš pred svojim enaindvajsetim rojstnim dnevom, bojo vse skupaj zmogle samo dve misli: da si pizda noseč ali pa da si na drogi. Naj se jebejo – jaz grem. Življenje je, kadar sem jezen, preprosto. Natanko vem, kaj moram narediti, in pizda da to tudi naredim. Spodnjice, v pizdo mater.
Ti povem, kaj sem spoznal: takele obračalke nožev, kakršna je moja ta stara, dejansko preživljajo svoje budne ure pri tem, da povezujejo drek v gromozansko mrežo, prav kot pajki. To je res. Vsako besedo v tem vesolju vzamejo pizda in 
jo priindeksirajo k tvojemu nožu. Na koncu ni pomembno, kaj rečeš, ker vse čutiš na svojem rezilu. Kot na primer: “Vau, a vidiš tisti avto?” “Ja, iste modre barve je kot suknjič, na katerega si se pobruhal na nastopu za božič, se spomniš?” Odkril sem, da staršem uspeva zato, ker vzdržujejo podatkovno bazo o tvoji neumnosti in tvojih pizdarijah, tako da je nared za boj. Posekajo te pizda v drobčku sekunde, nikar se ne slepi; veliko hitreje, kot pa lahko ti uporabiš artilerijo, o kateri si sanjaril. In pravim tudi, v brezdelnih trenutkih, ko sijaj na njihovem otroku že zbledi – začnejo to početi iz pizda samega užitka.
***
Obraz mi upade. Tole je moje odraščanje, takole pizda naj bi se bojeval za učenja in slavo. Godlja laži, celulita in pizdunskih ‘vau’.
***
Totalno me razpizdeva, da bojo nocoj vsi lepo vzgojeni lažnivci in goljufi šli v svoje rodne postelje, ne da bi jih skrbelo kaj več kot to, kako bi lahko jutri nategovali svoj folk. Jaz pa sem obtičal v Surinamu, medtem ko čaka doma name toliko kazenskih ovadb, da se že drek dela iz njih.
***
“Fant, si pa res zamudil vlak. Bom povedal preprosto, tako da boš razumel celo ti, jebemti. Ata Bog nas je gor spravil, dokler si nismo znali obleči dolgih hlač; potem je odobril svoje ime na dolarju, pustil na mizi avtomobilske ključe in naredil jebemti črto iz mesta.” V očesne luknje mu pridre voda. “Ne oziraj se v nebo po pomoč. Sem dol poglej, nas zmešane sanjače.” Prime me za rame, me zasuče in me boksne proti ogledalu na steni. “Ti si Gospod Bog. Prevzemi odgovornost. Uporabi svojo moč.”
