Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa je roman Marka Haddona, ki nam skozi oči glavnega junaka, petnajstletnega Christopherja, razkrije življenje avtista in njegov pogled na svet.
Odlomki:
To je detektivski roman.
Siobhan je rekla, naj napišem kaj takega, kar bi tudi sam z veseljem bral. Večinoma berem knjige o znanosti in matematiki. Pravih romanov ne maram. V romanih junaki govorijo take reči: “Moje žile so iz železa, koža iz srebra in meso iz navadnega blata. Ne morem se stisniti v čvrsto pest kot tisti, ki niso odvisni od dražljajev.” Kaj to pomeni? Jaz ne vem. Očka tudi ne. Niti Siobhan niti gospod Jeavons. Sem jih vprašal.
***
Laž je, če rečeš, da se je zgodilo nekaj, kar se ni zgodilo. V določenem trenutku na določenem kraju se lahko zgodi samo ena stvar. To pomeni, da se v istem času in na istem kraju ni zgodilo nešteto drugih stvari, in če razmišljam o stvareh, ki se niso zgodile, začnem razmišljati o vsem, kar se ni zgodilo, tega pa je preveč.
Na primer, danes sem za zajtrk jedel sadni musli s pogretim malinovim jogutrom. Če pa bi se zlagal, da sem jedel čokolešnik in skodelico čaja, potem bi začel razmišljati še o kosmičih, zdrobu, kruhu, kavi, limonadi in o tem, da nisem zajtrokoval v Egiptu in da v sobi ni bilo nosoroga in da očka ni nosil potapljaške obleke in tako naprej, in celo med pisanjem o teh rečeh me postane strah in se začnem tresti,kot da sem na strehi visokega nebotičnika in je pod mano na tisoče hiš, avtomobilov in pešcev in imam tako polno glavo od vsega tega, da se mi začne vrteti in se bojim, da bom pozabil stati čisto zravnan in se držati za ograjo in bom padel dol in se ubil.
Tudi zato ne maram brati pravih romanov, ker v njih lažejo o stvareh, ki se niso zgodile, in meni postane slabo in me je strah.
Zato je vse, kar napišem v svojo knjigo, čista resnica.
***
Vsi drugi otroci iz naše šole so neumni. Ampak jaz jim ne smem reči, da so neumni, čeprav v resnici so. Reči moram, da imajo učne težave ali posebne potrebe. Ampak meni se to zdi neumno, ker ima lahko vsakdo učne težave, ker se je francoščino in relativnostno teorijo res težko naučiti, in vsakdo ima lahko posebne potrebe, na primer tudi očka, ki s sabo vedno prenaša škatlico s tabletami umetnega sladila, ki jih daje v kavo, da se ne bi zredil, ali pa gospa Peters, ki nosi v ušesu svetlo rjav slušni aparat, ali pa Siobhan, ki nosi očala s tako debelimi lečami, da te boli glava, če si jih sposodiš, in za nobenega od naštetih ne velja, da imajo posebne potrebe, čeprav jih v resnici imajo.
Ampak Siobhan je rekla, da moramo uporabljati te izraze, drugače bi nas ljudje spet zmerjali z norci, kriplji in mongolčki, to pa so grde besede. Ampak tudi to je neumno, ker zdaj fantje iz normalne šole na koncu ulice, kadar gremo na avtobus, kričijo za nami: “Posebne potrebe! Posebne potrebe!” Ampak jaz se ne zmenim zanje, ker ne poslušam, kaj govorijo drugi ljudje, in sem trden kot skala kost, in imam v žepu švicarski nož, če me napadejo, in če koga ubijem, ne bom šel v zapor, ker ga bom v samoobrambi.
***
Ob 17.54 se je očka vrnil v dnevno sobo. Rekel je: “Kaj je to?” Ampak to je rekel zelo potihem, zato nisem opazil, da je jezen, ker ni kričal.
V desni roki je držal mojo knjigo.
Rekel sem: “To je knjiga, ki jo pišem.”
On pa je rekel: “Pa je to res? Si se pogovarjal z gospo Alexander?” Tudi to je rekel zelo potihem, zato še vedno nisem opazil, da je jezen.
Rekel sem: “Ja.”
Potem je rekel: “Jebenti, Christopher! Si res tako neumen?”
Siobhan mi je nekoč rekla, da se temu reče retorično vprašanje. Čeprav ima na koncu vprašaj, ti nanj ni treba odgovoriti, ker tisti, ki ga je postavil, že pozna odgovor. Včasih je težko ugotoviti, katero vprašanje je retorično in katero ne.
Potem je očka rekel: “Jebenti, Christopher, kaj sem ti rekel?” To je bilo že veliko glasneje.
