Odlomki:

To je detektivski roman.

Siobhan je rekla, naj napišem kaj takega, kar bi tudi sam z veseljem bral. Večinoma berem knjige o znanosti in matematiki. Pravih romanov ne maram. V romanih junaki govorijo take reči: “Moje žile so iz železa, koža iz srebra in meso iz navadnega blata. Ne morem se stisniti v čvrsto pest kot tisti, ki niso odvisni od dražljajev.” Kaj to pomeni? Jaz ne vem. Očka tudi ne. Niti Siobhan niti gospod Jeavons. Sem jih vprašal.

***

Laž je, če rečeš, da se je zgodilo nekaj, kar se ni zgodilo. V določenem trenutku na določenem kraju se lahko zgodi samo ena stvar. To pomeni, da se v istem času in na istem kraju ni zgodilo nešteto drugih stvari, in če razmišljam o stvareh, ki se niso zgodile, začnem razmišljati o vsem, kar se ni zgodilo, tega pa je preveč.

Na primer, danes sem za zajtrk jedel sadni musli s pogretim malinovim jogutrom. Če pa bi se zlagal, da sem jedel čokolešnik in skodelico čaja, potem bi začel razmišljati še o kosmičih, zdrobu, kruhu, kavi, limonadi in o tem, da nisem zajtrokoval v Egiptu in da v sobi ni bilo nosoroga in da očka ni nosil potapljaške obleke in tako naprej, in celo med pisanjem o teh rečeh me postane strah in se začnem tresti,kot da sem na strehi visokega nebotičnika in je pod mano na tisoče hiš, avtomobilov in pešcev in imam tako polno glavo od vsega tega, da se mi začne vrteti in se bojim, da bom pozabil stati čisto zravnan in se držati za ograjo in bom padel dol in se ubil.

Tudi zato ne maram brati pravih romanov, ker v njih lažejo o stvareh, ki se niso zgodile, in meni postane slabo in me je strah.

Zato je vse, kar napišem v svojo knjigo, čista resnica.

***

Vsi drugi otroci iz naše šole so neumni. Ampak jaz jim ne smem reči, da so neumni, čeprav v resnici so. Reči moram, da imajo učne težave ali posebne potrebe. Ampak meni se to zdi neumno, ker ima lahko vsakdo učne težave, ker se je francoščino in relativnostno teorijo res težko naučiti, in vsakdo ima lahko posebne potrebe, na primer tudi očka, ki s sabo vedno prenaša škatlico s tabletami umetnega sladila, ki jih daje v kavo, da se ne bi zredil, ali pa gospa Peters, ki nosi v ušesu svetlo rjav slušni aparat, ali pa Siobhan, ki nosi očala s tako debelimi lečami, da te boli glava, če si jih sposodiš, in za nobenega od naštetih ne velja, da imajo posebne potrebe, čeprav jih v resnici imajo.

Ampak Siobhan je rekla, da moramo uporabljati te izraze, drugače bi nas ljudje spet zmerjali z norci, kriplji in mongolčki, to pa so grde besede. Ampak tudi to je neumno, ker zdaj fantje iz normalne šole na koncu ulice, kadar gremo na avtobus, kričijo za nami: “Posebne potrebe! Posebne potrebe!” Ampak jaz se ne zmenim zanje, ker ne poslušam, kaj govorijo drugi ljudje, in sem trden kot skala kost, in imam v žepu švicarski nož, če me napadejo, in če koga ubijem, ne bom šel v zapor, ker ga bom v samoobrambi.

***

Ob 17.54 se je očka vrnil v dnevno sobo. Rekel je: “Kaj je to?” Ampak to je rekel zelo potihem, zato nisem opazil, da je jezen, ker ni kričal.

V desni roki je držal mojo knjigo.

Rekel sem: “To je knjiga, ki jo pišem.”

On pa je rekel: “Pa je to res? Si se pogovarjal z gospo Alexander?” Tudi to je rekel zelo potihem, zato še vedno nisem opazil, da je jezen.

Rekel sem: “Ja.”

Potem je rekel: “Jebenti, Christopher! Si res tako neumen?”

Siobhan mi je nekoč rekla, da se temu reče retorično vprašanje. Čeprav ima na koncu vprašaj, ti nanj ni treba odgovoriti, ker tisti, ki ga je postavil, že pozna odgovor. Včasih je težko ugotoviti, katero vprašanje je retorično in katero ne.

Potem je očka rekel: “Jebenti, Christopher, kaj sem ti rekel?” To je bilo že veliko glasneje.

Odlomek:

Mislila se je skloniti čez rob, držati rože v vazi in jo potopiti v vodo, vendar je ravno takrat Robbie hotel popraviti vtis, in ji je priskočil na pomoč.

“Bom jaz,” je rekel in stegnil roko. “Jaz bom napolnil vazo, ti pa primi rože.”

“Bom že sama, hvala.” Vazo je že držala nad vodnakom.

Pa je rekel: “Jo že držim.” In jo je res, s kazalcem in palcem. “Cigareto boš zmočila. Primi rože.”

S tem ukazom ji je poskušal vsiliti moško avtoriteto. Pa je Cecilia samo še močneje prijela. Ni imela ne časa, sploh pa ne namena, da bi mu razlagala, da bo s tem, če potopi vazo in rože v vodo, šopek dobil naravni videz, kakršnega si želi. Močneje jo je prijela in se zasukala stran od njega. Ni se pustil zlahka otresti. S pokom, kakor da bi se zlomila suha veja, mu je del roba vaze ostal v roki in se zlomil v dva trikotna koščka, ki sta padla v vodo in se sinhrono, cikcakasto potopila na dno, tam obležala nekaj centimetrov narazen, in se zvijala v zlomljeni svetlobi.

Cecilia in Robbie sta okamenela. Spogledala sta se, pa v žolčni mešanici zelene in oranžne ni zagledala šoka ali krivde, ampak nekakšno izzivanje, skorajda zmagoslavje. Bila je toliko prisebna, da je postavila razbito vazo nazaj na stopnice, preden se sooči z daljnosežnostjo nesreče. Vedela je, da je nepopravljiva, celo sladka, ker hujša ko je, slabše za Robbieja. Pokojni stric, očetov ljubi brat, uničujoča vojna, nevarno prečkanje reke, dragocenost, ki je noben denar ne more kupiti, junaštvo in dobrota, vsa leta, spravljena v zgodovini vaze, segajo nazaj do Hoeroldotovega genija in prek njega do mojstrstva keramikov, ki so na novo odkrili porcelan.

“Idiot! Poglej, kaj si naredil.”

Pogledal je v vodo in potem nazaj njo in samo zmajal z gavo in si z roko pokril usta. S tem gibom je sprejel nase vso odgovornost, vendar ga je v tistem trenutku zasovražila, ker je neprimerno reagiral. Pogledal je v vodnjak in zavzdihnil. Za trenutek se mu je zazdelo, da bo stopila nazaj na vazo, vzdignil je roko in pokazal, rekel pa nič. Začel si je odpenjati srajco. Takoj je vedela, kaj namerava. Neznosno. Prišel je v hišo in si sezul čevlje in nogavice – mu bo že pokazala. Zbrcala je sandale z nog, si odpela bluzo in jo slekla, si odpela krilo, ga slekla in stopila k vodnaku. Stal je z rokami v bokih in strmel, ko je v spodnjem perilu zlezla v vodo. Da je zavrnila njegovo pomoč, da mu ni dala nikakršne možnosti, da se opraviči, je bila kazen zanj. Nepričakovano ledena voda, da ji je kar sapo vzelo, je bila kazen zanjo. Zadržala je sapo in se potopila, da so se ji lasje kakor pahljača polegli po površini. Če se utopi, bo kazen zanj.

Odlomki:

Ne veš, kako grozno si želim biti Jean-Claude Van Damme. Zatlačil bi ji to njeno pištolo pizda v rit in zbežal z manekenko za damske hlačke. Zdaj me pa poglej: kuštra upornih rjavih las, trepalnice pa kot kamela. En tak kužek, samo da v tri pizde velik, kot da bi me bil Bog naredil skoz povečevalno steklo. Takoj veš, da sem iz tistega filma, kjer se pokozlam po nogah, potem pa pošljejo varuško, da se pomeni z mano.

***

Hočem reči, pizda ves svet ve, da je tragedijo povzročil Jesus. Ampak ker je mrtev in ga pizda ne morejo več fentati, si morajo poiskati žrtvenega kozla. Takšni so ljudje, a vidiš. Sam bi prav rad pojasnil, kako so si sledili dogodki v torek. Ampak imam zvezane roke, razumeš. Misliti moram na družinsko čast. In ščititi moram Mat, zdaj ko sem jaz dec v tej hiši in to. Kakorkoli, kdorkoli že kaže s prstom name samo zato, ker sem bil prijatelj z onim, ta se bo še bridko kesal. Pizda bo prelival solze obžalovanja, ko se v vsem sijaju razodene resnica. In to se vedno zgodi, da veš. Kar poglej si kak film.

***

Znanost pravi, da mora biti v tem mestu deset iksiljonov možganskih celic, če pa samo rigneš pred svojim enaindvajsetim rojstnim dnevom, bojo vse skupaj zmogle samo dve misli: da si pizda noseč ali pa da si na drogi. Naj se jebejo – jaz grem. Življenje je, kadar sem jezen, preprosto. Natanko vem, kaj moram narediti, in pizda da to tudi naredim. Spodnjice, v pizdo mater.

Ti povem, kaj sem spoznal: takele obračalke nožev, kakršna je moja ta stara, dejansko preživljajo svoje budne ure pri tem, da povezujejo drek v gromozansko mrežo, prav kot pajki. To je res. Vsako besedo v tem vesolju vzamejo pizda in jo priindeksirajo k tvojemu nožu. Na koncu ni pomembno, kaj rečeš, ker vse čutiš na svojem rezilu. Kot na primer: “Vau, a vidiš tisti avto?” “Ja, iste modre barve je kot suknjič, na katerega si se pobruhal na nastopu za božič, se spomniš?” Odkril sem, da staršem uspeva zato, ker vzdržujejo podatkovno bazo o tvoji neumnosti in tvojih pizdarijah, tako da je nared za boj. Posekajo te pizda v drobčku sekunde, nikar se ne slepi; veliko hitreje, kot pa lahko ti uporabiš artilerijo, o kateri si sanjaril. In pravim tudi, v brezdelnih trenutkih, ko sijaj na njihovem otroku že zbledi – začnejo to početi iz pizda samega užitka.

***

Obraz mi upade. Tole je moje odraščanje, takole pizda naj bi se bojeval za učenja in slavo. Godlja laži, celulita in pizdunskih ‘vau’.

***

Totalno me razpizdeva, da bojo nocoj vsi lepo vzgojeni lažnivci in goljufi šli v svoje rodne postelje, ne da bi jih skrbelo kaj več kot to, kako bi lahko jutri nategovali svoj folk. Jaz pa sem obtičal v Surinamu, medtem ko čaka doma name toliko kazenskih ovadb, da se že drek dela iz njih.

***

“Fant, si pa res zamudil vlak. Bom povedal preprosto, tako da boš razumel celo ti, jebemti. Ata Bog nas je gor spravil, dokler si nismo znali obleči dolgih hlač; potem je odobril svoje ime na dolarju, pustil na mizi avtomobilske ključe in naredil jebemti črto iz mesta.” V očesne luknje mu pridre voda. “Ne oziraj se v nebo po pomoč. Sem dol poglej, nas zmešane sanjače.” Prime me za rame, me zasuče in me boksne proti ogledalu na steni. “Ti si Gospod Bog. Prevzemi odgovornost. Uporabi svojo moč.”

Odlomki:

Pri Stari mami ni papirja in svinčnikov. Iskat jih greva v trgovino, ki se imenuje: “Knjigarna – Papirnica”. Izbereva nekaj kariranega papirja, dva svinčnika in debel šolski zvezek. Vse to položiva na pult pred debelega gospoda, ki stoji za pultom. Rečeva mu:

“Tole potrebujeva, ampak nimava denarja.”

Knjigarnar reče:

“Kaj? Morata plačati.”

/…/

Rečeva:

“V zameno za te predmete sva vam pripravljena biti na voljo za kakšno delo. Vam recimo zalivati vrt, pleti, nositi vreče…”

Spet zavpije:

“Nimam vrta! Ne potrebujem vaju! Sploh pa, a ne znata normalno govoriti?”

“Saj govoriva normalno.”

“Da pri svojih letih rečeta ‘sva vam pripravljena biti na voljo’ a to se vama zdi normalno?”

“Pravilno govoriva.”

“Preveč pravilno, ja. Sploh mi ni všeč, kako govorita! In kako me gledata tudi ne! Ven!”

Vprašava:

“Gospod, imate kure?”

Z belim robcem si popivna bel obraz. Vpraša, ne da bi zakričal:

“Kure? Zakaj pa kure?”

“Ker če jih nimate, vam lahko priskrbiva določeno količino jajc in vam jih prineseva v zameno za predmete, ki so nama neobhodno potrebni.”

Knjigarnar naju pogleda in nič ne reče.

Rečeva:

“Cena jajc dnevno narašča. Nasprotno pa cena papirja in svinčnikov…”

Papir, svinčnika in zvezek vrže proti vratom in zatuli:

“Ven! Ne potrebuje vajinih jajc! Vzemita papir in mi ne hodita več sem!”

Skrbno pobereva reči in rečeva:

“Vendar se bova prisiljena vrniti, ko nama zmanjka papirja ali ko porabiva svinčnika.”

***

Takole se učiva pisati spise.

S karirastim papirjem, svinčnikom in zvezkom sediva za kuhinjsko mizo. Sama sva.

Eden od naju reče:

“Naslov spisa je: ‘Prideva k Stari mami’.”

Drugi reče:

“Naslov spisa je ‘Delo’.”

Začneva pisati. Na voljo imava dve uri za obdelavo teme in dva lista papirja.

Po dveh urah zamenjava lista, drug drugemu s pomočjo slovarja popraviva pravoisne napake in spodaj na list napiševa ‘dobro’ ali ‘slabo’. Če je ‘slabo’, vrževa spis v ogenj in poskusiva isto temo obdelati prihodnjič. Če je ‘dobro’, lahko spis prepiševa v šolski zvezek.

Za to, ali naj bo ‘dobro’ ali ‘slabo’, imava zelo preprosto pravilo: spis mora biti resničen. Opisovati morava tisto, kar je, kar vidiva, kar slišiva, kar delava.

/…/ Prepovedano je napisati: “Malo mesto je lepo”, ker se Malo mesto lahko nama zdi lepo, komu drugemu pa mogoče grdo.

In če napiševa: “Sluga je prijazen”, tudi to ni res, ker je mogče sposoben grdobij, za katere ne veva. Zato bova napisala preprosto: “Sluga nama je dal odeje.”

Napisala bova: “Jeva orehe” in ne: “Rada imava orehe”, ker beseda “rad imeti” ni zanesljiva, manjkata ji natančnost in objektivnost. “Rada imava orehe” in “rada imava Mamo” nikakor ne pove isto. Prvi stavek opiše prijeten okus v ustih, drugi pa čustvo.

Besede, ki pomenijo čustva, so zelo meglene; pametneje se jim je izogibati in se držati opisov predmetov, ljudi in sebe, se pravi opisov, zvestih dejstvom.

Odlomki:

Jack je potegnil noge k sebi, se objel čez kolena in nagrbančil čelo, ker je poskušal povedati kar najbolj jasno.

“Pa vendar – v gozdu. Hočem reči, kadar si na lovu – seveda ne, kadar nabiraš jagode, temveč kadar si na svojih uradnih…”

Za hip je premolknil, ker ni natanko vedel, ali ga bo Ralph resno poslušal.

“Nadaljuj.”

“Kadar si na primer na lovu, imaš včasih občutek, kakor da…”

Mahoma je zardel.

“Seveda ni nič na tem. Samo občutek. Vendar ti je pri duši, kakor da nisi ti na lovu, temveč – kakor da drugi tebe love; kakor da ti je v hosti venomer nekaj za petami.”

***

In tule je pregraja, ki jih cepi. Na le-oni strani otoka, kjer se sredi podneva vrste fatamorgane in kjer si v varstvu in zavetju mirne lagune, tam še lahko sanjaš o rešitvi; tukaj pa si iz oči v oči z okrutno topostjo oceana in z dolgimi miljami silnih razdalj, da si čisto brez moči, obsojen na ne vem kaj in popolnoma…

Simon mu je spregovoril skoraj na uho. Ralph se je zavedel, da se je z obema rokama krčevito oprijel skale, in začutil, kako se mu je telo napelo, kako so mu mišice na vratu otrpnile in kako so mu usta obstala odrevenelo odprta.

“Vrni se tja, od koder si prišel.”

Simon je pokimal, ko je to spregovoril. Pokleknil je na eno koleno in pogledal z višje skale, ki jo je oklepal z obema rokama; drugo nogo je stegnil navzdol do vštric Ralpha.

“Tako je velik, se mi zdi…”

Simon je pokimal.

“Nič ne de. Kljub temu se vrneš. Vsaj jaz tako mislim.”

Nekaj napetosti je Ralphu prešlo iz telesa. Pogledal je proti morju in se potlej trpko nasmejal Simonu.

“Imaš mogoče kakšno ladjico v žepu?”

Simon se je zarežal in odkimal.

***

Pograbili so ga za roke in noge. Ralpha je prevzelo nepričakovano silno navdušenje, da je prijel Ericovo sulico in sunil z njo proti Robertu.

“Pobijte ga! Pobijte ga!”

Na vsem lepem je Robert zakričal in se začel s pobesnelo močjo otepati. Jack ga je držal za lase in vihtel nož. Za njim je bil Roger in se poskušal preriti bliže./…/

Tudi Ralph se je prerival, da bi prišel bliže, da bi dobil kos tega rjavega, ranljivega mesa v roke. Želja po tem, da bi koga zmečkal in ga ranil, ga je vsega premagala.

***

Čez nekaj časa so muhe našle Simona. Site krvi so posedle vzdolž njegovih potočkov potu in pile. Ščegetale so ga pod nosnicami in s igrale skok čez kozo po njegovih stegnih. Bile so črne in spreminjasto zelene in bilo jih je nešteto; in pred Simonom je gospodar muh visel na sulici in se režal. Nazadnje je Simon odnegal in se ozrl; zagledal je bele zobe in steklene oči in kri – in oči so mu zastrmele v pradavnem, neizogibnem spoznanju. Na desnem sencu mu je začela žila močno biti ob možgane.

***

Sam se je dotaknil praske na čelu, potlej pa hitro odmaknil roko. Eric si je otipaval razpokano ustnico.

“Res je. Zelo sva bila utrujena,” je ponovil Sam, “zato sva kmalu odšla. Je bil lep…”

V zraku je moreče ležala neizgovorjena skrivnost. Sam se je vil in nazadnje le spravil iz sebe neprimerno besedo: ” – ples?”

Ob spominu na ples, pri katerem nobeden od fantov ni bil navzoč, so se vsi štirje krčevito stresli.

Odlomki:

“Rekla je, da bo plesala z mano, če ji prinesem rdečih vrtnic!” je žalostno vzdihnil mlad študent. “Toda v vsem mojem vrtu ni niti ene rdeče vrtnice!”

Slavec, ki je sedel v svojem gnezdu na hrastu, ga je slišal, pa je pokukal skozi listje in se presenečeno začudil.

“Nobene rdeče vrtnice ni v vsem mojem vrtu!” je vzdihnil študent in njegove lepe oči so zalile solze. “Ah, kako majhne stvari lahko uničijo srečo! Prebral sem vse, kar so napisali modrijani, in dokopal sem se do vseh skrivnostnih globin filozofije, pa vendar je moje življenje strašno bridko, ker nimam rdeče vrtnice!”

***

“Zakaj pa joče?” je vprašal zeleni kuščar, ki je z veselo zavihanim repkom tekel mimo njega.

“Saj res, le zakaj?” je rekel metulj, ki je skakal za sončnim žarkom.

“Joče, ker bi rad imel rdečo vrtnico,” je rekel slavec.

“Zaradi rdeče vrtnice!” so vzkliknili “To je pa res smešno!” In mali kuščar, ki je precej zaničljivo gledal na vse, se je celo glasno zasmejal.

Slavec pa je razumel skrivnost študentove žalosti.

***

“Če hočeš imeti rdečo vrtnico,” je rekel rožni grm, “potem jo moraš v mesečini ustvariti iz svojih pesmi in jo nato obliti s krvjo svojega srca. Pritisniti se moraš s prsmi na trn in mi peti. Vso noč mi moraš peti in trn mora prebosti tvoje srce in kri tvojega ivljenja mora odteči v moje žile in postati moja.”

***

Mladi študent je pogledal iz trave in prisluhnil, toda ni mogel razumeti, kar mu je pripovedoval slavec, ker je razumel samo tisto, kar je bilo napisano v knjigah.

Hrast pa ga je razumel in je bil žalosten, ker je imel zelo rad drobnega slavca, ki si je bil v njegovih vejah spletel gnezdo.

“Zapoj mi še zadnjo pesem,” je zamrmral. “Dolgčas mi bo, ko boš odšel.”

Slavec je zapel hrastu in njegov glas je bil čist, kakor bi voda vrela iz srebrnega vrča.

Ko je odpel svojo pesem, je študent vstal ter potegnil iz žepa papir in svinčnik.

“Oblikovati zna,” je rekel sam pri sebi, ko je šel skozi log. “Tega se mu ne more oporekati. Toda ali ima kaj čustev? Bojim se, da ne. Tako je pač, da je podoben vsem umetnikom. Sam slog ga je, vsebine pa nič. Za druge se ne bi žrtvoval. Samo o glasbi premišlja, vsak pa ve, da so vse umetnosti sebične. Pa vendar je treba priznati, da je v njegovem glasu nekaj lepih zvokov. Kakšna škoda, da nič ne pomenijo in da so brez vsake praktične vrednosti.” In študent se je vrnil v svojo sobo, se zleknil na posteljo in začel razmišljati o svoji ljubljenki. In kmalu je zadremal.

Ko je mesec zasijal na nebu, je slavec odletel k rožnemu grmu in pritisnil svoje prsi k trnu. Vso noč je pel s svojimi prsmi, nabodenimi na trn, in mrzli kristalni mesec se je sklanjal z neba in poslušal. Vso noč je pel in trn je prodiral globlje in globlje v njegove prsi in kri njegovega življenja je odtekala iz njega.

***

Knjiga Ženska v Berlinu je dnevnik anonimne ženske med pohodom sovjetske armade v Berlin leta 1945.

Odlomki:

/…/

/…/

/…/ “Kaj pa si ti počel, frajer?” vpraša Rip.
“Oh, nič posebnega,” rečem.
“Ja, nič posebnega ni več mogoče početi,” reče.
Spin se strinja, kima.
/…/
Ko prideva spet pred mojo hišo, izstopi iz avta in reče: “Hvala ti.”
“Za kaj neki?” vprašam.
“Ne vem,” reče čez nekaj časa.

Sede v svoj avto in se odpelje.Ko izplaknem stranišče v svoji kopalnici, se to zamaši zaradi papirnatih robčkov in kri zamegli vodo in zaprem pokrov, ker sam ne morem nič storiti.

/…/

“Ne.”
Premolk.
“A tako. Hm, zakaj ne?”
“Ne bi rekel, da mi ravno kaj dosti pomagate. /…/ Mislim, da vas ne bom več obiskoval.”
“Mislim, da bom poklical tvojo mater.”
“Le dajte. Čisto vseeno mi je. Toda nazaj ne pridem več, prav?”
“No, Clay. Ne vem, kaj naj rečem in vem, da je bilo težko. Hej, človek, vsi moramo…”
“Jebi se.”
/…/
In v dvigalu na poti navzdol k Julianovem avtomobilu rečem: “Zakaj mi nisi povedal, da je bil denar za to?” in Julijan, s popolnoma osteklenelimi očmi in otožnim nasmeškom na obrazu, reče: “Koga pa briga? Tebe? Te res briga?” in nič ne rečem in se zavem, da mi je dejansko vseeno in se nenadoma počutim trapasto, neumno. Prav tako se zavem, da bom šel z Julianom k Saint Marquisu. Da hočem videti, če se take stvari dejansko godijo. In ko se dvigalo spušča in pelje mimo drugega nadstropja, se zavem, da denar ni pomemben. Da je tisto, kar je pomembno, to, da vidim najslabše.
/…/
“Zakaj?” je vse, kar vprašam Ripa.
“Kaj?”
“Zakaj, Rip?”
Rip je videti zmeden. “Zakaj to? Misliš tam noter?”
Skušam pokimati.
“Zakaj ne? Vraga, zakaj pa ne?”
“O bog, Rip, daj no, enajst jih ima.”
“Dvanajst,” popravi Rip.
“Ja, dvanajst,” rečem, za trenutek premišljujem o tem.
“Hej, ne glej me, kakor da sem nekakšen izmeček ali kaj. Ker nisem.”
“To je…” glas mi zamre.
“To je kaj?” bi rad vedel Rip.
“To je… ne bi rekel, da je prav.”
“Kaj je prav? Če kaj hočeš, si imaš pravico vzeti. Če bi rad kaj storil, imaš do tega tudi pravico.”
Naslonim se ob steno. Slišim Spina ječati v sobi, in nato zvok klofute, morda po obrazu.
“Pa saj ničesar ne potrebuješ. Vse imaš,” mu povem.
Rip me pogleda. “Ne. Nimam.”
“Kaj?”
“Ne, nimam.”
Nastane premolk in nato vprašam: “Oh sranje, Rip, česa nimaš?”
“Nimam kaj zgubiti.
/…/
“Kam pa greva?” sem vprašal.
“Ne vem,” je rekel. “Na vožnjo pač.”
“Toda ta cesta nikamor ne vodi,” sem mu povedal.
“To ni pomembno.”
“Kaj pa je?” sem vprašal nekoliko kasneje.
“Samo to, da sva na njej, frajer,” je rekel.
/…/
“Daj no, nikar ne bodi tako posran. Samo govoriti hočem.”
“Govori torej.” Zamežikam, ko mi cigaretni dim pride v oko.
“Poslušaj.” Sreba svoje vino. “Povej mi o svojem vikendu.”
Zavzdihnem, dejansko presenečen, da se ne spominjam dosti, kaj se je zgodilo. “Ne spominjam se. Nič.”
“Oh.”
Znova vzamem jedilnik in ga nato odložim, ne da bi ga odprl.
“Torej greš dejansko nazaj v šolo, ” reče.
“Najbrž res. Tukaj ni ničesar.”
“Si pričakoval, da boš kaj našel?”
“Ne vem. Dolgo sem bil tukaj.”
Kakor da sem bil vedno tukaj.
/…/
“Težko je biti žalosten zaradi nekoga, ki mu ni do ničesar.”
“Ja?” vprašam.
“Do česa pa ti je? Kaj te osrečuje?”
“Nič. Nič me ne osrečuje. Ničesar ne maram,” ji povem.
“Ti je bilo kdaj kaj do mene, Clay?”
Nič ne rečem, strmim nazaj v jedilnik.
“Ti je bilo kdaj kaj do mene?” znova vpraša.
“Nočem, da mi je do česa. Če bi skrbel za stvari, bi bilo samo še huje, to bi bila samo še ena stvar, ki bi me skrbela. Manj boleče je, če ti ni do ničesar.
/…/

Nekaj odlomkov:

/…/
»Življenje je igra, fant. Življenje je igra, ki jo igramo po pravilih.«
»Ja, gospod. Vem, da je. Vem, to.«
Igra. Kaj ne poveš? Da si jo v rit vtakneš. Če se znajdeš na strani zmagovalcev, potem je to igra – se strinjam. Če si na drugi strani, kjer ni težkih kalibrov, kje je potem igra? Ni je. Ni igre.
/…/

Smešno pri tem je, da sem, medtem ko sem mu sral po glavi, pravzaprav mislil na nekaj drugega. /…/ Spraševal sem se, kam grejo race, ko jezerce zamrzne in je čez in čez prekrito z ledom. Spraševal sem se, ali jih kdo s tovornjakom odpelje v živalski vrt ali kaj jaz vem. Ali enostavno odletijo.
Moram pa reči, da sem srečen človek. Mislim, staremu Spencerju lahko trosim neke stare štose in hkrati mislim na nekakšne račke.
/…/
Ne morem moliti, kadar se mi zahoče. Predvsem, sem nekako kot ateist. Rad imam Jezusa in to, vendar mi za drugo ropotijo iz Biblije ni veliko mar. Ti apostoli, recimo. Na živce mi grejo ko sto mater, če hočete vedeti.
/…/
Hodil sem in hodil in kar naprej sem mislil na staro Phoebe, ki ob sobotah hodi v muzej, podobno kot sem svoj čas to delal jaz. Pomislil sem, kako si bo pravzaprav ogledovala iste stvari, ki sem jih nekoč gledal jaz, in kako bo tudi ona vsakokrat drugačna. Ne morem ravno reči, da me je to potrlo. A kakšne preklete radosti tudi nisem občutil. Nekatere stvari bi pravzaprav morale ostati take, kakršne so.
/…/
»Se ti je kdaj zgodilo, da si bila vsega sita?« sem rekel. »Mislim, si se kdaj zbala, da se bo vse skvarilo, če česa ne storiš? Mislim, a imaš rada šolo in to in podobno šaro?«
»Grozen dolgčas.«
»Mislim, a jo sovražiš? Vem, da je to grozen dolgčas, ampak a jo sovražiš, to mislim.«
»No, ja, ne da bi jo ravno sovražila. Vedno moraš…«
»No, jaz jo sovražim. Fant, kako jo sovražim,« sem rekel. »Ampak ni samo to. Gre za vse. Sovražim življenje v New Yorku in to. Taksije, avtobuse, Madison Avenue in vse in to, in voznike, ki kar naprej vreščijo nate, da izstopi pri zadnjih vratih, in predstavljanje domišljavcem, ki Luntovima pravijo angela, in vozarjenje v dvigalih gor in dol, medtem ko bi že enkrat rad ven, in tipe v Brooksu, ki ne znajo drugega kot si pomerjati hlače, in ljudi, ki vedno…«
/…/
»Tebi ni všeč sploh nič, kar se dogaja.«
Še bolj me je zrušilo, ko je to rekla. /…/
»No ja, to zdaj mi je všeč,« sem rekel. »Mislim, prav to zdaj. Da sedim tukaj s tabo in kar tako nakladam in se zafrkavam…«
»To v resnici ni nič«
»To v resnici je zelo nekaj! Prav gotovo, da je! Zakaj, hudiča, ne bi bilo? Ljudem se nobena stvar v resnici ne zdi nekaj. Prekleto sit sem že tega.«
/…/
»En tak varuh bi bil v rži in to. Vem, da je noro, ampak je to edino, kar bi resnično rad bil. Vem, da je noro.«
/…/
Sicer pa je tako ali tako vse brezupno. Tudi ko bi za to imel na voljo milijon let, ne bi mogel zbrisati niti pol napisov »Jebi se« po vsem svetu. To je nemogoče.
/…/
Nikoli ne boš našel prijetnega in mirnega kotička, ker ga ni. Lahko si ga predstavljaš v domišljiji, a ko prideš tja, se bo nekdo v trenutku tvoje nepazljivosti priplazil in ti tam pred nosom napisal »Jebi se«. /…/ Mislim celo, če kdaj umrem, in me zgnetejo na kakšno pokopališče, kjer bom imel nagrobnik in to, bo na njem pisalo »Holden Caulfield«, in spodaj, katerega leta sem bil rojen in katerega leta sem umrl, in takoj za tem, o tem sem prepričan, »Jebi se«. Sem prepričan.
/…/

Odlomki:

/…/
Koliko dni je potrebovala, da je poklicala Pierra, se vpraša Simona? Da ji je uspelo vzeti telefon iz torbe in klikniti na šest črk, ki sestavljajo ime njenega moža? Torej ni bila pri svojem polbratu v Ljubljani. Ni se z njim sprehajala ob reki. Nista preklepetala celih noči. Lila očitno ne ve, kaj je to nostalgija. Nastanila se je v hiši svojega očeta, hiši ob jezeru, jezeru, ki ga po lastnih besedah ne mara, ki enostavno ni v njenem slogu, ampak res ne. In kaj je počela ob tem jezeru, ki ga ne mara? Nič, nič posebnega… Nič? No, sprehajala se je, hodila okoli… Počistila je hišo… Našla je rokopis svojega očeta, ki ga je začela brati… Rokopis s čudnim naslovom. Poleg tega se ukvarja z mačkom… Kakšnim mačkom? Lila ni nikoli marala živali, ko je Oskar hotel imeti domačo žival, je bila ostro proti. Najbrž maček njenega očeta, ali kakšna potepuška žival, ki se je prikazala pred njenimi vrati, dober dan, to sem jaz, lačen sem… Potem je srečala še nekoga, šahista, starega romunskega apatrida, čudnega tipa… Pravzaprav podobna zgodba kot z mačkom… Kako podobna? Podobna, ker nič ne ve o njem, ne od kod prihaja, ne kdo sploh je, čeprav ima rada njegovo družbo. Lila je torej ob tem očarljivem jezeru, imenujmo ga tako, v hiši, ki jo je njen oče kupil zanjo, čeprav je ni hotela, vsaj tako je rekla, preden je odšla. “Nočem te hiše, še posebej ob tem jezeru ne…” Ukvarjala se je torej s to hišo, ki je ni hotela, in se družila s starim romunskim apatridom in neznanim mačkom.
Medtem ko se je Pierre v Parizu vznemirjal zanjo, si postavljal tisoč vprašanj, trikrat na dan telefoniral Simoni, da bi mu povedala, kaj si ona misli o vsem tem. Da ne govori o vseh, ki so dnevno klicali na njihovo številko in spraševali, kaj se dogaja z gospo Lilo Sever, kako naj stopijo v stik z njo, zlasti, ker je njen telefon izključen in ne odgovarja na sporočila. /…/
Lila si ne predstavlja… Kajti bodimo resni. Človek ne more kar tako izginiti. Odklopiti telefon. Ne obstajati več… Ne, ne danes. Ne v tem svetu, v katerem živimo…
In potem je bilo še nekaj, je povedal Pierre. Zbolela je. Zbolela? Ja, vnetje ušes, ki ga ima sem in tja… Močna vročina, parajoča bolečina v ušesih, še posebej levem, ponavadi jo boli levo uho. Prebedela je celo noč. Ni več vedela, kaj naj naredi. Zjutraj je prišel k njej zdravnik, ji prinesel kapljice in močen analgetik, ki je umiril bolečino in znižal temperaturo. To so zadnje novice.
In potem je še nekaj, Simona. Kaj? Zaljubila se je. Zaljubila? Ja, vsaj tako je rekla. Rekla je, da se je zaljubila. In Pierre? Kaj je odgovoril na to? Nič. Kaj naj moški odgovori na to. Odložil je slušalko.
/…/
“Govori o porcelanu, o tenkem, bledem, hladnem porcelanu. Govori o porcelanu, ker ne zmore pogledati v obraz sreči svoje prijeteljice. Lahko jo želi komurkoli, vsem na tem svetu, iskreno, iz dna srca. Srečo in ljubezen za vse neznance, za vse anonimneže… A ne za svoje bližnje, ne za svoje prijatelje, ne za Lilo. Mislite si o meni, kar hočete. A jaz tega ne morem opazovati od blizu. Enostavno ne morem. Nimam moči. Zato moram gledati stran. Zato moram misliti na porcelan. To je moje najboljše protisredstvo: prosojen, tanek, hladen porcelan.”
/…/
” Zvečer se je lahko prepustila njegovemu glasu. Simona ima namreč zelo rada Pierrov glas po telefonu. So ljudje, katerih glas zgubi na telefonu ves svoj šarm, stanjša se, scufa kot stara volna… S Pierrom je ravno nasprotno. Tukaj je, teče, valovi, žubori v njeni roki kot bi bil živ.”
/…/
“… ne, ne, ne upa si predstavljati scene in vsega, kar bi lahko sledilo. To je prekletstvo majhnih mest kot Ljubljana. Ne moreš pomoliti nosu ven, ne da bi koga srečal. Ne moreš živeti svojega življenja. Ne moreš razgaliti svojega srca… Zmeraj je kje kdo, ki te opazuje in hoče vedeti, kar se ga niti najmanj ne tiče.”
/…/
Zmeraj vemo, kaj bomo naredili. Nikoli zares ne presenetimo samega sebe. V resnici gremo zmeraj tja, kamor hočemo, čeprav potem naredimo vse, kar je v naših močeh, da se zgubimo na poti.”